Istoimensko knjigo Alana G. Robinsona in Deana M. Schroederja je Ameriško združenje managerjev pospremilo z besedami:
V tej knjigi avtorja ponujata današnjim preobremenjenim, od stresa uničenim vodjem pomembno sporočilo – rešitev njihovih problemov je bliže, kot si lahko predstavljajo – je v ljudeh, ki delajo zanje.
Od vodij se pričakuje vedno večja učinkovitost. Od njih se zahteva, da naredijo več, vendar z manj viri. Standardni odgovor najvišjih vodij na zahteve po večjem dobičku in večji konkurenčnosti je nižanje stroškov in odpuščanje. Vodje na srednjem nivoju trpijo posledice, ker imajo premalo virov in ljudi, ki bi opravili delo. Tako morajo funkcionirati na način »preživetja«, cele dneve se ukvarjajo z neskončnim tokom »nujnih zadev«. Skoraj nikoli nimajo časa, da bi pogledali v prihodnost, čez mejo mesečnih rezultatov. Poleg tega so stalno preobremenjeni in še njihova zaposlitev ni sigurna.
Ironično, pomoč vodjem je bliže, kot si lahko predstavljajo, je v ljudeh, ki delajo zanje. Delavci so tisti, ki opravijo delo in vidijo mnogo stvari, ki jih njihovi vodje ne. Stalno spremljajo s čim niso zadovoljne stranke, vidijo vzroke izgub in možnosti izboljšav.
Zaposleni pogosto vedo, kako izboljšati učinkovitost in zmanjšati stroške – bolj inteligentno kot njihovi šefi. Redko pa imajo priložnost, da bi v zvezi s tem karkoli napravili. Nihče jih ne vpraša po njihovih idejah.
Avtorja sta študirala način vodenja vodilnih japonskih podjetij in ugotovila, da ima večina teh podjetij višjo produktivnost in boljše izdelke kot njihovi konkurenti iz Evrope in Amerike. Ugotovila sta tudi, da ta podjetja posvečajo veliko pozornost nečemu, kar zahodnjaki povečini spregledajo.
Japonski managerji sprašujejo navadne zaposlene – tiste, ki delajo v pisarnah, v delavnicah ali direktno pri kupcih – za njihove ideje. Za majhne ideje, ne za kreativne nove izdelke ali storitve, ampak za vsakodnevne splošne ideje, ki prihranijo malo časa, jim malo olajšajo delo, izboljšajo izkušnjo kupca, ali ponujajo kakršno koli drugo malo izboljšavo v podjetju. Nekatera od teh podjetij tako dobijo izredno mnogo idej – v nekaterih primerih kar po eno idejo na zaposlenega na teden – torej od enega delavca letno 50 idej.
Ne pisanje o vlaganjih v razvoj ali govorjenje o pomembnosti inovacij ali ustanavljanje vedno novih agencij – živo okolje, ki vzpodbuja kreiranje idej je tisto, kar prinaša pomembno konkurenčno prednost na vedno bolj zahtevnem trgu.
Po knjigi “Ideas are free”povzel
Anton Žove
